JAMRANJE NAS VODI V BOLEZEN
Ste kdaj sedeli v lokalu in poslušali kaj se drugi pogovarjajo za sosednjo mizo? Ni bil pogovor. Jamranje. Neupravičeno pritoževanje. Za neko mizo so jamrali kako trpijo v službi, kako šef nima posluha za nič, da le eni in isti garajo, izgorevajo; ljudje za drugo mizo so jamrali o politiki, vladi, nekdo drug je jamral o ženi, starših, kolegih, zdravju…Danes živimo v svetu, ko je jamranje večinoma sprejeto kot nekaj običajnega. Če včasih malo jamramo, ni nič narobe. Pisala bom o ljudeh, ki jim nenehno nekaj ni prav, ko jim jamranje omogoči, da se smilijo sami sebi, dajo vedeti, da so vedno drugi krivi za njihovo stanje in ob tem nič ne naredijo, da bi bilo drugače. Zakaj bi bili odgovorni za lastno življenje, če so vedno drugi krivi, da sem nesrečen. V svoji nesreči sem varen in jo dobro poznam. Ne prevzemam odgovornosti za lastno življenje in sem v coni udobja, ki ne zahteva nobenega truda, možnosti za spremembe v življenju.
Se zavedamo kam nas vodi pot jamranja?
Ob jamranju nam raste srčni utrip, krvni tlak, možgani sproščajo stresne hormone, mišično tkivo je v napetem stanju in tudi drugi organi so v pripravljenem stanju. Včasih pomislimo, da si z jamranjem olajšamo dušo, nam je lažje, nismo sami v situaciji a to ne drži. Kadar jamramo o delu, ki ga ne moremo opraviti, se bomo počutili utrujene, nemočne, zgarane. Delo bo še vedno neopravljeno, jamranja, nezadovoljstva in stresa pa še več. Stres je pomemben element preživetja in je tudi koristen. Težava nastane, ko smo nenehno in ne le začasno v kroničnem stresu. Ker organizem ne izvaja nalog, ki so dolgoročno ključne za preživetje in jamranje sigurno ni ena od teh, se pričnejo kazati negativne strani stresa.
Stresna reakcija v največji meri nastane kot posledica delovanja noradrenalina, adrenalina in kortizola. Ti hormoni skupaj še z nekaterimi sprostijo telesne zaloge glukoze in maščob, zaradi česar se povečajo stopnje glukoze, holesterola in maščob v krvi. Zvišanje holesterola, se odlaga v žilah, tvori obloge in tako poveča tveganje za srčni infarkt. Poškodovane plasti v notranjosti žil so bolj prepustne, zato hitreje vsrkavajo holesterol. Funkcija kortizola je priprava telesa na akcijo, da se lahko odziva stresni situaciji primerno, znaki pa postanejo očitnejši, ko nas pestijo pogosti prehladi, alergije in astmatični napadi in ko se počutimo, da nam je znova spodletelo, smo depresivni, tesnobni in kot da smo v brezupni situaciji. Med druge simptome stresa sodijo tudi povečanje srčnega utripa, razbijanje srca, pospešeno plitvo dihanje, prebavne motnje, mišična napetost, nemir, hiperaktivnost, izguba želje po spolnosti, občutek nemoči, odsotnost, zaskrbljenost, jokavost, vznemirjenost, težave s koncentracijo. Pod kroničnim stresom se med drugim zmanjša sposobnost rasti nevronov v možganih, kar posledično pomeni slabši spomin.
Robert Sapolsky, profesor biologije in nevroznanosti na Univerzi Stanford pravi: »Ko se naši možgani marinirajo v obari adrenalina in kortizola, le to povzroča krčenje v hipokampusu, v delu možganov, ki sodeluje pri učenju, pomnjenju in odločitvah.«
Se vam zdi, da je možna povezava med jamranjem in veliko srčno obolelimi in depresivnimi Slovenci?
Jamranje pri Slovenci je kulturno zgodovinsko pogojeno. Gospodarji so narodu hlapcev nalagali delo, narod brez možnosti odločanja pa si je pisal sodbo z jamranjem, da gospodarji slučajno ne bi pomislili, da je narod zadovoljen, da jim nebi naložili še več dela in davkov. Zdi se, da je jamranje tako globoko v kolektivni zavesti naroda, da bo potrebno še veliko osebnega udejstvovanja, ki bo vodilo v soustvarjanje, kreativnost in produktivnost , ne k negativizmu. Vsak od nas lahko pripomore, da damo krila ustvarjanju, ne jamranju.
Srčnožilne bolezni so pri nas in v drugih zahodnih deželah poglavitni vzrok obolevnosti in umrljivosti. Prav tako sodi depresija med najpogosteje odkrite duševne motnje in kljub temu je skoraj polovica oseb z depresijo spregledana ali pa neustrezno obravnavana, kar je lahko tudi razlog za samomorilno vedenje.
»Povej mi, s kom se družiš, pa ti povem kdo si«
Ponavadi, ko jamramo, ponavljamo eno in isto zgodbo nezadovoljstva nekomu drugemu z namenom, da se znebimo naše frustracije. V primeru, če je poslušalec sočuten, razume našo situacijo, a tisti, ki jamra, se znajde, da svojo zgodbo še globje podoživlja in je ponavadi še bolj frustriran. Oseba, ki veliko jamra ne opazi, da z jamranjem ne doseže nobenih sprememb, nobenih rezultatov in prav tako ne, da oseba, ki jim je pripravljena prisluhniti, ne bo dolgo, razen če tudi sama ne jamra veliko, bila v njegovi družbi. Osebe, ki nenehno jamrajo išče naklonjenost in čustveno potrditev in dojemajo svoje življenje kot polno težav, stisk in nesrečnih dogodkov, dejansko pa so daleč od realnosti in prave stiske. Njihova slika o stiskah je globoko zakoreninjena v njihovo osebnost in občutek identitete. Ob tem, ko drugim govorijo o svojih stiskah, v resnici ne iščejo nasvet ali rešitev. V primeru, če mu nekdo ponudi rešitev, je ne bo sprejel, saj bo to doživel kot grožnjo in bo raje reagiral z obrazložitvijo, da ga oseba, ki ji o stiski razlaga, ne razume, kako v nerešljivi situaciji se nahaja.
Obkrožite se z ljudmi, ki so odprti, srčni, biti sposobni se pogovoriti o težavah in ne jamrati. Nihče si ne želi biti v družbi ljudi, ki se nenehno neupravičeno pritožujejo in ne želijo videti realne situacije. Negativno vedenje, misli in besede dobesedno spreminjajo strukturo možganov.
Ste zmožni biti odkriti do sebe in si odgovoriti na naslednja vprašanja?
1. Vprašajte se ali je vaše jamranje splošno, jasno ali se nanaša na težave, ki so brez rešitev?
2. Je vaše jamranje vedno isto?
3. Je mogoče, da je vaše jamranje način za pridobivanje naklonjenosti druge osebe in čustvene potrditve?
4. Se bojite, da boste brez jamranja dosegli še večje razočaranje?
Ste ob odgovorih morda pomislili, da je čas za spremembe
Vsi se kdaj pa kdaj pritožujemo, tudi neupravičeno, vendar bi za osebe, ki to počnejo pogosto, težko v besedah napisala recept za prenehanje jamranja. Morda je čas za obisk psihoterapevta, da skupaj odkrivata osnovna čustva, ki privedejo do tega vedenja in s tem možnost, da odkrijete zadovoljstvo v življenju.
Odrasli smo takrat, ko smo odgovorni za svoje življenje in dokler boste okoli sebe le s prstom kazali kdo je kriv za vaše težave, bo tako, kot da je vaša življenjska pot brezciljna. Ustavljeni na mestu. Ko se izognemo odgovornosti in jo preložimo na druge, se odpovemo lastni moči. Vedno je čas za spremembe, le odločiti se morate.
Mirjam Srebrnjak, BAC. SCIENT. PTH.
SPECIALIZANTKA GESTALT PSIHOTERAPIJE INŠTITUTA IGWien
DELI ČLANEK
