NA PROSTI ČAS NI POTREBNO ČAKATI NA DOPUST

Prihaja čas dopustov. Je res tako pomembno kam gremo ali vam je bolj pomembno na kakšen način to počnemo? Imamo kakovosten dopust brez stresa ali nadaljujemo hiter tempo s stresom, le v drugačni obliki? Kaj nas določa? Kako se spočijemo od napornega dela? Čakamo, da imamo dopust?

Možnosti za oddih je neskončno. Čas za kakovostno preživljanje prostega časa in za napolnitev energije je čas, ki je vedno z nami. Ne le v času dopusta. Pomembno je vedeti, da vse, kar v življenju počnemo, vpliva na naše delo. Osebno življenje ni ločeno od našega dela.

Tudi čas dopusta, ko naj bi imeli več prostega časa, ko počnemo kaj koristnega, kreativnega ali preprosto počivamo, se temeljno ne loči od vsakdanjika, ko nismo na dopustu. Da smo telesno in umsko aktivni, da imamo čas za stvari, ki nas veselijo, nas izpopolnjujejo, ni potrebno da smo na dopustu. Kvalitetno preživljanje časa je izziv vsakdanjika.
Vse to ne pomeni, da dopust ni pomemben. Ravno obratno, še kako pomemben je. Ko boste znali uravnavati vaš vsakdanjik, bo toliko lažje uravnavati tudi čas dopusta.

Naše telo in um potrebujeta ravnotežje, zato je pomembno, da skrbimo za oboje. Se sproščamo, ustvarjamo, telovadimo, karkoli, kar nas veseli, sprosti in ne daje občutka, da je to, kar delamo, obveznost. Vsakdanjik naj vsebuje primesi dopusta, ko brezskrbno raziskujemo pokrajino, se prepustimo vetru domišljije in plimovanju razpoloženja.

Če nismo sposobni biti pozorni in nameniti vso svojo pozornost temu, kar vsak dan počnemo, se to odraža tako v osebnem kot poklicnem življenju. Praksa pozornosti nam pomaga, da znamo poskrbeti zase, kar dobro vpliva ne le na vas, temveč na vse odnose. Ste se kdaj vprašali, če se znate sprostiti, ustvariti občutek veselja in uživati ob kosilu, se pogovarjati sočutno, dati priložnost sogovorniku, da pove, kar želi ali pogosto vsiljujete svojo zgodbo in sogovornika niti ne slišite? Če vadite pozornost v vsakdanjih opravilih, vam bo to pomagalo pri ohranjanju zavedanja in veselja v življenju in pri delu.

Začnemo lahko že zjutraj, ko se zbudimo in se zavemo, da je novih štiriindvajset ur pred nami. S hvaležnostjo se zavemo, da smo tu. Ob tej priliki se mi zdi pomembno omeniti kaj mi pomeni hvaležnost. Beseda hvaležnost je mnogokrat izrabljena, obrabljena in pravzaprav je izgubila pravi pomen. Hvaležnost ni dolžnost, ni zadolžitev, ni nekaj, kar nam daje občutek zadolženosti, odgovornosti ali celo občutek krivde. Je stanje duha, prepletena z ljubeznijo in svobodo, ki nas usmerja koliko, kaj in kdaj bomo obdarili osebo, ki nam je nekaj omogočila, pomagala, podarila…

Imamo življenje, ki smo ga dobili v dar. Zato je pomembno vedeti, da imamo v tem trenutku možnost, da imamo moč, ki nas usmerja kako bomo preživeli dan. Ali s stalnim pritoževanjem ali z veseljem, da smo tu. Zato čas dopusta ali čas vsakdanjika v tem kontekstu niti ni pomemben. Prav tako ni pomemben kraj. Doma, na vrtu, na popotovanju, v službi. Pomemben je čas, ki si ga znamo vzeti zase.

Čas, v katerem živimo nas pogosto preizkuša. V času gospodarske, družbene in okoljske krize, krize odnosov, ki vplivajo na vsakega od nas, ni enostavno preklopiti iz vrtinca, ki ga nam narekuje zunanji svet, v svet pozornosti. Tudi literature ali tečaji na to tematiko so lahko duhovno dimenzionirani ali pa nerealno zastavljeni.

Dobro je, da se zavedamo, da imamo vedno sebe, svoj notranji svet, ki nam lahko predstavlja neskončno morje. Ko je potrebno, se ustavimo, zasidramo in samo smo prisotni. Ko nam pride to v navado, ker ugotovimo, da je ustavljanje s »sidranjem« dobro za nas, lahko to počnemo vsak dan ne glede na to, kje smo.

Doma, na avtobusu, plaži, na delu, v hribih, čakajoč v ambulanti, pri pripravi kosila, pomivanju posode, zalivanju vrta, oblačenju, tuširanju, na sprehodu…,veliko priložnosti je za koristno uporaba časa, namenjenega čuječnosti. Čuječnost ni le tehnika, je način življenja, našega delovanja in le tako je učinkovita. Ko se zavedamo svojih misli, telesnih občutkov ter čustev imamo možnost, da se na določen dogodek odzovemo primernejše, skladno s svojim doživljanjem in z doživljanjem dogodka. Ob tem zavedanju ne reagiramo avtomatično kot smo navajeni, saj imamo izbiro. Imamo možnost, da nismo v samodejnem vrtiljaku čustev in lahko dogodek, situacijo, stres, rešujemo ustreznejše in bolj skladno z našim trenutnim zaznavanjem.

Klientka Sara, ki je prihajala k meni na terapijo zaradi jeze do sebe, partnerja, sodelavk in drugih, je danes, po letih terapije in vadenja čuječnosti, umirjena ženska, ki sprejema sebe in druge okoli sebe. Čuječnost nam pomaga, da najdemo čas zase, da se ustavimo v tem vrtiljaku, ki nas vsak dan obdaja doma, v službi, na dopustu in nas uči sprejemati sebe. Možnost opazovanja sebe, kje smo v določenem trenutku, kako se počutimo, kakšne misli nas obdajajo, nas popelje v smer, kjer lahko probleme vidimo kot izziv in možnost, da lahko prepoznamo povezanost vsega okoli nas.

Znanstvene raziskave kažejo, da pristop kot je čuječnost, vodi k večji kakovosti življenja in vpliva na področja obvladovanja stresa, tesnobnosti, depresije, partnerskih odnosov, h krepitvi imunskega sistema, multipli sklerozi, luskavici…
Dopust je za večino od nas čas, ko želimo čim več lepega doživeti, prijetnega občutiti, imeti čas zase, za svoje bližnje, se posvetiti stvarem, za katere med letom nimamo dovolj časa. Čuječnost nam omogoča ravno to. Kjerkoli smo in kadarkoli si vzamemo čas zase, dovolj je le trenutek in vzpostavimo stik s seboj in okolico. Čim večkrat prakticiramo usmerjanje pozornosti, spretnejši postajamo v uravnavanju čustev in s tem skladnejši s seboj in drugimi, nam pomembnimi. Drugače je, ko našega otroka, partnerja, prijatelja pogledamo v oči, ko se pogovarjamo in začutimo pristen stik ter smo ob tem hvaležni za odnos, v katerem vsi rastemo, se učimo, spoznavamo.

Dopust si lahko pričaramo tudi doma. Vsak dan, vsak trenutek, ko si vzamemo čas zase. Dihamo počasi, globoko, zapremo oči in si predstavljamo kraj, kjer nam je lepo. Lahko so hribi, morje, travnik, posut s cvetočim cvetjem, gozd, ki diši po borovcih…Odprite se občutkom, ki jih zaznate v naravi, okoli sebe, poslušajte valovanje morja, glasove globin, nežno šumenje poplesavanja dreves v vetru, glasove ptic, prijetno božanje vetra na telesu…dovolj je že trenutek, da smo tam, kjer želimo.
Kaj pravi nevroznanost o čuječnosti? Ima čuječnost resnično vpliv na možgane?

Izvajanje čuječnosti, nepresojajočega zavedanja je povezano s povečanjem hipokampusa, področja, ki je odgovorno za učenje in spomin. Na zmanjšanje hipokampusa vplivajo dolgotrajen stres, tesnoba, tudi kajenje marihuane. Z vadenjem čuječnosti se zmanjšuje amigdala, možganski center za strah in tesnobo in povečuje prefrontalni korteks, racionalni del možganov. Vse to pomeni, da s čuječnostjo pridobimo psihološko stabilnost, večjo empatijo in sočutje.

Kjerkoli ste, se lahko zavedate vaše prisotnosti v tem določenem trenutku, kaj se dogaja v vas samih, brez sojenja, da so občutja ali misli napačna. Sprejmemo in ne sodimo. Opazujemo in ne razmišljamo o preteklosti ali prihodnosti. Zavedajmo se svojega doživljanja v sedanjem trenutku ter sprejemanje tega doživljanja.
Kako smo lahko čuječni kjerkoli?

• Ležim doma, imam zaprte oči in preprosto uživam v poslušanju različnih zvokov in spremljam svoje enakomerno dihanje. Ne ustavim se pri enemu zvoku. Zaznam ga, spustim, se posvetim drugemu in diham…,
• pijem čaj, kavo…zaznam skodelico, roke, ki držijo skodelico, opazujem, vonjam in si predstavljam rastlino, kjer je vsebina v skodelici rasla, čutim sonce, ki jo je božalo in zemljo, ki ji je omogočila rast…okušam vsebino skodelice in vonj me lahko popelje k zavedanju dihanja…,
• nanašam kremo za sončenje, čutim dotik, negujem kožo, zavedam se trenutka, da bo koža zaščitena, da je sonce ne bo uničilo, diham…

Najbolj pomembno je zavedanje, da se v stanje čuječnosti vračamo, ko opazimo, da nismo čuječni in se zavedamo dihanja. A ne kot prisila, kot nekaj nujnega, le kot stanje, ki nam olajša življenje, nas popelje v ravnotežje in zavedanje v tu in zdaj. To je tudi eden od namenov dopusta, a sedaj vemo, da ne rabimo iti na dopust, da dopust doživimo.

Mirjam Srebrnjak
Specializantka gestalt psihoterapjie Inštituta IGWien