PARTNERSKI ODNOS – KAKO SE NAUČITI UMETNOST LJUBEZNI

Ko je Erich Fromm, filozof, socialni psiholog, psihoanalitik in velik humanist,  leta 1956 napisal knjigo Umetnost ljubezni, je slutil, da gre sodobni svet s hitrimi koraki v smer tehnološkega napredka in obenem v razčlovečenost. Opozarjal je, da je pomembno biti, ne imeti in da se je potrebno naučiti, kako ljubiti »z resnično skromnostjo, pogumom, vdanostjo in disciplino«. V omenjenem delu Fromm pravi: »Ne gre za to, da ljudje mislijo, da ljubezen ni več pomembna…Lačni so ljubezni in gledajo neverjetno veliko filmov s srečnimi in nesrečnimi zgodbami, poslušajo na stotine cenenih pesmi o ljubezni, pa vendar komajda kdo kdaj pomisli, da bi se bilo treba o ljubezni nekaj naučiti.«

Potrebe posameznika

Preden se posvetimo partnerstvu, se je potrebno najprej posvetiti psihosocialnim potrebam vsakega posameznika. Potrebe posameznika lahko temeljno razdelimo na potrebo po avtonomiji in potrebo po navezanosti (povezanosti). Potreba po avtonomiji pomeni, da ima posameznik možnost odkrivanja svoje edinstvenosti, potencialov in da je neodvisen od drugih. Vsak človek potrebuje izkušnjo, da lahko ljubi, je ljubljen in da je drugemu pomemben, edinstven – to je potreba po navezanosti.

Abraham Maslow je leta 1943 v članku Teorija človeške motivacije pisal v reviji Psychological Review o temeljnih človeških potrebah in jih razdelil na nižje, to so tiste, ki so pomembne predvsem za človekovo preživetje in višje, kamor sodijo potrebe po osebnostni rasti in jih glede na njihovo pomembnost razvrstil v hierarhijo potreb. Med nižje potrebe sodijo:

• fiziološke potrebe (potrebe po hrani, vodi, kisiku, počitku, spolnosti, gibanju in podobno.)
• potrebe po varnosti (zdravstveno in pravno varstvo, potreba po psihični, socialni in pokojninski varnosti)
• potrebe po pripadanju in ljubezni (izražanje naklonjenosti, sprejemanje in izražanje ljubezni, zaupanje v druge…)
• potrebe po ugledu, spoštovanju (da bi bili od drugih deležni pozornosti, spoštovanja, pomembnosti, slave…).

Praviloma morajo biti potrebe na nižji ravni zadovoljene, da lahko začutimo potrebe na naslednji, višji stopnji, kar pomeni, da dokler ne zadovoljimo fiziološke potrebe, ne čutimo nobene druge potrebe in šele takrat se lahko začnejo uresničevati psihološke. Na višji nivo sodijo naslednje potrebe:

• kognitivne potrebe (potrebe po znanju, razumevanju, raziskovanju, radovednosti…)
• estetske potrebe (potrebe po lepoti, simetriji, umetnosti)
• samoaktualizacija (potrebe po uresničitvi potencialov – človek naj bi postal to, kar lahko postane).

Vpliv potreb posameznika pri izbiri partnerja

Da lahko preživimo že od rojstva potrebujemo ljubezen in da zadostimo potrebo po ljubezni, je pogoj, da imamo ljubezen do sebe. Naše vedenje določa potreba po zadovoljitvi, kamor ne sodijo le želje posameznika temveč nekakšna nujnost, ki je podlaga za odločitve, ki jih sprejmemo.

Na izbiro partnerja vpliva naša preteklost, odnosi in vezi z nam pomembnimi, naše vsakdanje vezi z drugimi ter potreba, da sami sebe obvarujemo in utrdimo naše potrebe. V partnerski odnos prinesemo značilnosti družine, kjer smo odraščali. Tako matična, izvorna družina vsakega posameznika vstopa v nov svet, ki ga skupaj gradita, vendar prežeta s preteklo zgodovino, življenjskim slogom, stališči, izkušnjami, ki jih je vsak od njiju izoblikoval v času odraščanja v svoji družini.

Izbira partnerja

Pri izbiri partnerja je pomembno zavedanje, da smo z izbrano osebo pripravljeni začeti razvijati kvaliteten odnos v dvoje, saj občutki enosti in neskončne zaljubljenosit sčasoma minejo. Velikokrat se zgodi, da partnerja ne zmoreta nadgradnje zaljubljenosti graditi v zrel partnerski odnos, saj je lažje biti v neodvisnosti, saj partnersko zvezo občutijo kot nevarno. V partnerskem odnosu, kjer je zaupanje, razumevanje, intima in ljubezen se razmerje nadgradi, ne konča.

Vzorci navezanosti v otroštvu so temelj, po katerem se bomo ravnali celo življenje in vplivajo na navezanost v odrasli dobi.Bowlby in Ainsworthova sta razvila teorijo, ki pravi, da na proces navezanosti vpliva dostopnost starša, občutljivost na signale in odzivnost. Kako smo se navezali v otroštvu, se bo odražalo tudi v intimnih odnosih. Varno navezani posamezniki so z intimnimi odnosi pozitivno povezani. Značilnosti, ki veljajo za navezanost v otroštvu, veljajo tudi za navezanost v odraslosti. Za partnerski odnos je značilno vzdrževanje bližine in varnega zavetja, saj se navežeta drug na drugega. Vsi ljudje iščejo svoje objekte navezanosti, ki jim nudijo podporo in varnost. Vzorci navezanosti iz obdobja zgodnjega otroštva temeljijo na prototipu delovnega modela a to ne pomeni, da z novimi izkušnjami in dogodki ne moremo spreminjati že obstoječih vzorcev.

Bartholomew in Horowitz sta osnovala štiri različne stile navezanosti v odraslosti: varen, preokupiran, odklonilen in plašljiv, s katerimi sta skušala ugotoviti, kako se vedemo v interakcijah z ostalimi ljudmi. Tipe navezanosti sta osnovala glede na anksioznost in izogibanje v navezanosti, saj pomembno vplivata na verbalno in neverbalno komuniciranje v medosebnih odnosih, partnerskem odnosu, družini in v družbi. Primer za izogibanje je partner, ki ohranjanja distanco in zmanjševanje odvisnosti od ostalih ljudi. Tak partner ni pripravljen razkriti osebnih podatkov drugim, saj to na nek način spodbuja emocionalno bližino, s tem pa povečuje možnost zavrnitve. Partner, ki meni, da je težko zaupati v dobronamernost partnerja, si bo prizadeval ohranitev neodvisnosti in oddaljenosti.V primeru anksioznosti, se takšni partnerji bolj osredotočajo na njihove lastne emocije, ranljivosti in nezadovoljene potrebe v navezanosti. V odnosu s partnerji so pozorni na interese, skrb in pozornost, zlahka razkrijejo svoje potrebe in želje v odnosu, vendar pa niso zmožni ohranjati medsebojnega zadovoljstva in sreče. Zaradi negativne samopodobe velikokrat dvomijo v partnerjeva pozitivna čustva.

Vpliv navezanosti v konfliktnih situacijah

Kadarkoli je partnerski odnos ogrožen s konfliktno situacijo, se aktivirajo procesi navezanosti, reakcije na to pa so odvisne od vzorca navezanosti, ki jih ima oseba, ki je v konfliktu. Partner z vzorci anksiozne navezanosti, se bo venomer bal, da partner v konfliktnih situacijah ne bo odziven, dosegljiv. Če pa ima partner odklonilno navezanost, partnerju ne bo zaupal in bo v konfliktu še vedno vzdrževal distanco.

Kadar rešujemo konflikte je pomembna emocionalna regulacija in vzdrževanje harmonije v odnosu. V primeru konflikta bodo anksiozno navezani posamezniki do partnerja čutili jezo, nanj gledali negativno do te mere, da lahko škodujejo razmerju. Izogibajoče navezani posamezniki pa bodo do partnerja hladni in distancirani.

Vsak partnerski odnos ima svojo dinamiko, prepleteno z navadami, čustvi, z vsem kar vsak od njiju prinese v odnos. Kako se soočamo in obvladujemo konflikte, se oblikuje že v obdobju zgodnjega otroštva, ko otrok išče stik z objektom navezanosti, med tem pa se sooča s stresom in anksioznostjo.

Obstaja recept za dober partnerski odnos?

Recepta ni,  obstajajo pa temelji, ki so sestavni del kvalitetnega partnerskega odnosa:

• Iskrena komunikacija, ki ni le pogovor, temveč je izražanje želja, potreb, strahov. Ko si oba partnerja dovolita, da sta ranljiva, se odnos poglobi. K temu sodi tudi telesno izražanje naklonjenosti, kot so objemi, izražanje nežnosti, čustev, saj pripomore k občutkom ljubljenosti in spoštovanja.

• Reševanje konfliktov, ki niso nujno nekaj slabega. Pomembno je, kako se soočamo v konfliktnih situacijah, kjer šteje spoštovanje, poslušanje, razumevanja, odkritost in odprtost.

Partnerju moramo povedati kaj nas moti, skrbi, jezi in obrazložiti zakaj. Partnerska zveza pomeni nenehno sklepanje kompromisov, spreminjanje, dopolnjevanje in ne nekaj, kar je statično.

• Ohranjanje svojih interesov in aktivnosti, kjer partnerja strmita k ravnovesju med ohranjanjem svoje identitete z vzdrževanjem socialnih stikov, interesnih dejavnostih in predanostjo drugemu.

• Zaupanje, zvestoba, razumevanje in spoštovanje, so temelji, da partnerski odnos lahko obstaja. Kadar z zaupanjem nimamo dobrih izkušenj, to vpliva na naše vedenje in doživljanje, zato se je potrebno s partnerjem o tem pogovoriti. Če zaupanja ni, v partnerskem odnosu ni varnosti in bližine. Za razumevanje pa je potrebna zmožnost empatije, kar pomeni, da smo se zmožni vživljati v čutenja drugega. Ravno empatija nam pomaga, da v odnosu razumemo, čutimo in sprejmemo drugega prav takšnega, kakršen je. Spoštovanje pomeni, da partnerja vidimo v pravi luči se zavedamo njegove edinstvenosti. Vse to pa lahko zmoremo le takrat, ko smo neodvisni in sočutni, ko znamo videti partnerja v vsem njegovem bistvu, ne le površinsko. Sigurno ste že doživeli, da je bil partner jezen in ste videli le njegovo jezo. Zmožnost videnja globjega pomeni, da partnerja poznate tako dobro, da veste, da je jeza odraz zaskrbljenosti, osamljenosti, nečesa globjega kot se kaže.

• Odsotnost nadzora, nasilja in manipulacije, kamor ne sodi le fizično nasilje, temveč tudi psihično, ekonomsko. Sem sodijo tudi manipulacije, kot so: čustveno izsiljevanje, igre moči, čustveni izpadi, izsiljevanje s tišino, umik iz odnosa, pretirana kontrola. To so znaki nezrelih in nefunkcionalnih partnerskih odnosov, kjer partnerja za reševanje težav uporabljata agresijo.

Seveda je za osrečujoč odnos potrebno najprej poznati sebe. Spoznati do te mere, da razjasnimo odnose iz svoje preteklosti pred katerimi smo morda bežali, in se z njimi soočimo. Le na ta način se lahko usmerimo v kakovostne odnose z drugimi. Vse pretekle izkušnje namreč zavedno ali nezavedno vplivajo na sedanjost. Ko predelamo bremena preteklosti je tudi naša prihodnost v partnerstvu kakovostnejša.

Mirjam Srebrnjak, BAC. SCIENT. PTH.
SPECIALIZANTKA GESTALT PSIHOTERAPIJE INŠTITUTA IGWien