Svetovalni kotiček

— Vprašanje:

Hčerka, ki ima 16 let ima od začetka septembra panične napade, ki so zelo pogosti, zato vas prosimo za nasvet. Ker jo je strah, nikamor ne gre, tudi skupaj z nami ne.  Včasih nas pokličejo iz šole, da pridemo po njo. Do sedaj smo obiskali že nekaj strokovnjakov a ji nič ne pomaga.

Hvala za nasvet, Suzana

— Odgovor:

Pozdravljena gospa Suzana,

v psihoterapevtski obravnavi je vedno več otrok in mladostnikov, ki imajo panične napade. Ker paničnih napadov ni mogoče vnaprej predvideti, pojavijo se nenadoma in največkrat brez opozorila, je vaša hčerka v nenehnem strahu. Potrebno jo je razumeti, saj so panični napadi sad zelo neprijetnih in strah vzbujajočih izkušenj. Žal mi je, da kljub iskanju pomoči, niste naleteli na strokovnjaka, ki bi vaši hčerki lahko pomagal.

Panična motnja se večinoma prične v mladostniškem obdobju in zgodnji odrasli dobi, nato kadarkoli v odrasli, po 65. letu pa redko. Pri ženskah se panična motnja pojavlja okoli dvakrat pogosteje kot pri moških. Skoraj polovica ljudi s panično motnjo v populaciji ima tudi agorafobijo, to je nerazumen strah pred odprtimi prostori.

Panični napadi običajno vključujejo vsaj štiri od naštetih znakov oziroma simptomov: razbijanje srca in povišan srčni utrip, potenje in občutek povečane toplote ali hladnosti, tresenje (tremor), bolečine ali nelagodje v prsnem košu, občutek kratke sape in dušenja, vrtoglavica in omotičnost, slabost, bolečine v trebušnem predelu, občutek otrplosti ali mravljincev (parestezije), občutek odmaknjenosti, nepovezanosti z okoljem in občutek izgube nadzora nad samim seboj ali strah pred izgubo razuma ali strah pred smrtjo.

Napade panike spremljajo številni zelo neprijetni telesni občutki, ki nimajo vzroka v telesnih obolenjih. Trajajo lahko nekaj minut ali do nekaj ur in v tem času sta zaznavanje in zmožnost racionalnega mišljenja okrnjena, oseba se počuti zmedeno in ni zmožna ugotoviti vzroka takega občutja strahu pred izgubo razuma, boleznijo ali celo smrtjo.

Panični napadi se med seboj razlikujejo po trajanju in intenzivnosti. Kadar se panični napadi ponavljajo, govorimo o panični motnji. Za zmerno panično motnjo veljajo najmanj štirje panični napadi v obdobju štirih tednov, za kriterij diagnoze hude panične motnje pa najmanj štirje panični napadi v enem tednu znotraj obdobja štirih tednov.

Ker se paničnih napadov ne da predvideti vnaprej, se pri osebah s panično motnjo razvije strah in zaskrbljenost, ali ga bodo in kdaj znova doživeli. Osebe, ki imajo panične napade včasih želijo težave prikriti, ker menijo, da  je njegovo občutje nenavadno in nerazumno.

Na razvoj panične motnje vpliva prepletanje mnogih vzročnih in sprožilnih dejavnikov, kot so: biološki – genetski ali dedni dejavniki, infekcije ali okvare živčevja, psihološki in socialni, pri katerih so sorazmerno pogost vzrok različne travme ali neustrezen odnos staršev do otrok, dolgotrajno stresno obdobje, pomembne življenjske izgube, začetek študija, selitev, ločitev, izguba zaposlitve, bolezen in druge stresne življenjske spremembe ter situacijski sprožilci – velike količine kave, cigaret ali nekatere droge: amfetamini, LSD, kokain, visoke doze marihuane in drugo.

V psihoterapiji z osebami, ki imajo panično motnjo uporabljam različne tehnike sproščanja in druge veščine za premagovanje tesnobe, predvsem pa v začetku terapije razložim naravo paničnega odziva in razvoj motnje. Panični napadi niso znak hude bolezni in niso nevarni, saj gre za psihofiziološki odziv. V preteklosti, sto tisoč let nazaj je bil panični odziv zelo koristen. V reakciji »boj ali beg«  so se morali naši predniki hitro odzvati na določeno grožnjo. Dandanes nas ne ogrožajo pripadniki plemen, divje živali temveč grožnje psihične narave. Naš odziv »boj ali beg« je isti, saj se geni in naše notranje avtomatizirano odzivanje v evolucijskem razvoju ni prilagodilo, zato oseba, ki ima panične napade ne razlikuje med resnično fizično nevarnostjo in stresnim okoljem, ki ga ustvarja današnji tempo življenja. Ko se oseba ustraši svoje reakcije ne najde nobene dobre razlage zakaj se mu dogaja, kar se mu dogaja, kot to, da se z njim resnično dogaja nekaj nevarnega. Dednost in drugi biološki dejavniki, stresne življenjske okoliščine in miselni vzorci, ki ustvarjajo dodaten nepotreben stres, skupaj tvorijo primerno kombinacijo, ki lahko pri posamezniku sproži napad panike.

Naše počutje v določeni situaciji je odvisno od našega doživljanja situacije, se pravi od naših misli ter čustvenega in telesnega odziva in ne od same situacije. Kadar smo v stresu, vidimo izkrivljeno sliko, misli so nefunkcionalne in manj realne. Osebno v psihoterapiji, ko se srečam z osebami, ki imajo panične napade predvsem poskrbim za varen, spoštljiv in zaupanja vreden odnos, kjer se lahko oseba s paničnimi napadi nauči, kako si v različnih situacijah pomaga sama.

V želji, da bo vaša hčerka ponovno zaupala v možnost psihoterapevtske pomoči, ne glede na dosedanje izkušnje, našla vire moči in možnost za spremembe v načinu življenja, skrbi zase in ustreznega ravnotežja, vas prav lepo pozdravljam,

Mirjam Srebrnjak, BAC. SCIENT. PTH.
SPECIALIZANTKA GESTALT PSIHOTERAPIJE INŠTITUTA IGWien