Svetovalni kotiček – junij 2016

— Vprašanje:

Sem Urša, ima 37 let, dobro izobrazbo, službo, prijatelje, znam kvalitetno preživeti prosti čas a si želim partnerja. Zadnjo resno zvezo sem imela par let nazaj, a do danes nisem našla sorodne duše, ki bi me tako prevzela, da bi se odločila za zvezo. Sem zanimiva, družabna in prijetna. Kaj je narobe z menoj? Ali bom vedno samska?

— Odgovor:

Pozdravljena Urša!

Kar na začetku bom odgovorila, da ni prav nič narobe z vami. Zdi se mi, da je dandanes za mnogo ljudi samsko življenje način življenja, izbira, ki lahko daje večjo svobodo in kakovost življenja. Časi, ko so veljali, da so samski ljudje večino osamljeni in zagrenjeni, so minili. Poznam veliko žensk, ki so samske, zasedajo dobra delovna mesta, so samostojne, neodvisne in glede na čas, ki ga preživijo na delovnem mestu, menim, da jim ne ostane dovolj časa za razmerje. Svoboda, ki jo samsko življenje nudi pa ne prinese nujno tudi zadovoljstva v življenju. Zdi se mi, da je pomembno kako vidite sebe in kakšno predstavo ste si naredila kakšen naj bi bil vaš partner. Verjamem vam, da ste prijetna, družabna in zanimiva ženska a žal je to premalo, da bi znala bolj natančno svetovati. Vem pa, da so vedno odprte možnosti, da spoznamo osebo, s katero lahko zaživimo. Včasih imamo ženske zelo točno določeno kakšen naj bi bil naš idealen partner in kako si predstavljamo odnos. Do neke mere je to prav a obenem se je potrebno zavedati, da kdor si na podlagi romantične ljubezni, ki temelji na idealih iz filmov, literature ter drugih klišejev, ustvari predstavo o ljubezni, bo bolj ali manj ostal vedno razočaran.
V eni od prejšnjih izdaj revije Neja sem pisala o tem, da je prava pot tista, ko brez lažnih iluzij in pričakovanj stopamo v življenje brez občutkov krivde. Vzpostavljanje odnosa z drugimi in kakšne odnose bomo imeli z drugimi, je odločilna predvsem kvaliteta odnosa, varna navezanost v otroštvu s svojim skrbnikom in kvaliteta odnosa starša, skrbnika med seboj. Pomembno je kakšen čustven stik se vzpostavi med otrokom in staršem, saj preko te vezi otrok gradi predstavo o sebi in o drugih. Zgodnji varni odnosi so temelj varne navezanosti tudi v odraslosti. V primeru, da odnosi niso bili zadovoljivi, je vedno čas, da stopimo na pravo pot. Ne skrbite. Verjamem, da je še vse pred vami. Tudi partner.

Mirjam Srebrnjak, BAC. SCIENT. PTH.
SPECIALIZANTKA GESTALT PSIHOTERAPIJE INŠTITUTA IGWien

— Vprašanje:

Je prav da sem v partnerskem odnosu iskrena?

Poročena sem sedem let, sem mama dveh deklic in do nedavnega sem verjela, da je prav, da se z možem o vsem iskreno pogovorim. V družbi in službi seveda nisem vedno iskrena. Govorim tudi stvari, ki drugim ugajajo, včasih se tudi kažem drugačno kot sem a do otrok in moža ter drugih mojih bližnjih sem pristna, iskrena in razkrijem svoja doživljanja, čutenja, razmišljanja. Mož se izmika pogovoru, me ne posluša in ugotovila sem, da se za veliko stvari raje zmisli odgovor, kot da bi povedal iskreno, tako kot je.  Suzana

— Odgovor:

Draga Suzana!
Mislim, da je iskrenost stvar odločitve. Vsi mi si želimo odnose, ki so ljubeči in v katerih smo lahko drug z drugim iskreni. Le kaj nas sili v pretvarjanje v medsebojnih odnosih in kako to, da se vaš mož vede na način, kot ste ga opisala. Morda se je potrebno dotakniti otroštva, ko je bil za marsikoga od nas edini način preživetja to, da se pretvarjamo. Starši, ki nas v otroštvu kritizirajo, zasmehujejo ali nam na kakšen drug način dopovedujejo, da smo slabi, nas z nepravilnim ravnanjem naučijo, da ni varno izražati svoja čustva in iskreno povedati kaj doživljamo sami in kako doživljamo druge okoli nas. Zato se pretvarjamo. Pretvarjamo se, da prikrijemo svoje dejansko stanje in se skrijemo za neko drugo podobo, ki ni naša. Ta podoba ni naše pravo doživljanje, niso naši pravi občutki, misli in čustva. Vedno nas zanima, kako se bodo drugi odzvali na nas in ne kaj se dejansko dogaja v nas samih. S tem zanikamo svoje lastne potrebe in počasi izgubljamo občutek zase. V otroštvu nas to varuje a ko v odrasli dobi vzpostavljamo odnose, nas to postavlja v položaj, ko se pravzaprav odrečemo sami sebi. Predvidevam, da je imel vaš mož slabe izkušnje v otroštvu a ne glede ne to, verjamem, da lahko z delom na sebi izoblikovane vedenjske vzorce tudi prekine.
Vedno je od nas samih odvisno, kako se bomo vedli v odnosu. Iskrenost je oblika vedenja in je stvar odločitve. Če namesto laži izberemo iskrenost, je tudi odnos varnejši.
Prav tako je potrebno, da smo namesto na pozornost, kako reagirajo drugi, pozorni na to, kaj se dogaja v nas samih. Iskrenost nam pravzaprav na eni strani omogoča, da pridemo v večji stik s svojo realnostjo, na drugi pa nas bolj pristno poveže z drugimi. To lahko tudi pomeni, da odnos ni nujno prijeten, je pa pristen, kar je bolj pomembno.
Sprejeti je potrebno tudi dejstvo, da se vsak od nas odloča, kako se bo odzval. Tako mi, kot drugi. Vsak je odgovoren le za svoje ravnanje. Za moje vedenje odgovarjam jaz in vedenje drugih v odnosu ni moja odgovornost. Le z iskrenostjo lahko sebe in druge vidimo v pravi podobi.
Morda vaš mož ne zmore toliko moči in poguma kot vi, da iskreno pogovarja. Razmislite, če ste morda v preteklosti ob pogovoru z njim, ko je morda kaj iskreno povedal, reagirala z izgovori ali z jezo. S tem lahko sporočate, da v prihodnje ne bo govoril resnice. Reagirati je potrebno na sporočilo, ne na osebo, ki vam sporočilo govori.
Iskrenost je lepa lastnost in verjamem, da bosta z možem našla čas za skupen pogovor o tej tematiki. Povejte mu, kako vi vidite situacijo, kaj občutite ob tem in možu dajte čas, da pove svoje videnje.

Mirjam Srebrnjak, BAC. SCIENT. PTH.
SPECIALIZANTKA GESTALT PSIHOTERAPIJE INŠTITUTA IGWien