PARTNERSKI ODNOS – LOČITEV

Prvi verz Cirila Zlobca v njegovi pesmi Ljubezen dvoedina (2015) pravi: »Zaljubljenci verjamemo v privide, čeprav na koncu plen so nostalgije, tako je pač: Ameriko odkrije le redek srečnež, ki s poti zaide«.

Zaljubljenost
V času zaljubljenosti, ko se prepletejo naša pričakovanja, prepričanja in ideali, ko verjamemo, da smo s popolnim partnerjem našli smisel življenja, ki se razvija samo po sebi in bo trajalo neskončno dolgo, nas fantazija romantične ljubezni popelje v svet božanskega, večnega. Oseba, ki smo jo srečali, v nas zbudi občutek, kot da jo poznamo že od nekdaj, uteleša našo mentalno predstavo o tem, kako naj bi naš idealen partner izgledal in je vir neizmernega intenzivnega čustva. Literatura z romantično vsebino, filmi, mediji in vse od srednjega veka dalje, ko se je na Zahodu pojavila dvorska ljubezen, danes ideal romantične ljubezni, nas usmerja v predstave, v fiksacijo za nas idealne osebe in pričakovanja nenehnega užitka v nekakšnem višjem stanju, kjer so drugi vidiki življenja nepomembni. Zaljubljenost je projekcija sebe v drugega in traja, dokler zaljubljeni ne opazi realnih lastnosti, ki odstopajo in se razlikujejo od projiciranih pričakovanj, predstave o idealnem partnerju. Takrat nastopi razočaranje, razen v primerih, ko kljub pričakovanju in doživljanju realnosti drugega, partner to realnost sprejema kot kvaliteto.

Partnerski odnos in zrela ljubezen
Da se partnerski odnos ohrani, da je obojestransko zadovoljiv, je potrebno vztrajno prizadevanje in stopnja zrelosti. Ljubezen v partnerskem odnosu, z razliko od zaljubljenosti, je vzajemno čustveno dajanje in prejemanje, razvijanje spoštovanja in hvaležnosti ter zaupanja, najzahtevnejši del partnerstva. Ko se razkrijemo, pokažemo kaj čutimo, na površje pridejo stari strahovi, ranljivost, nabrana v vseh letih življenja. Biti zares sprejet v svoji ranljivosti, je upanje, ki vodi v zaupanje. V zdravem partnerskem odnosu partnerja drug drugega sprejemata, sta samostojna, s svojo individualnostjo, ločena kot individuuma, a obenem sta zmožna sočutnega vživljanja, biti »dvoedina«, kot bi rekel pesnik Zlobec.

Življenjska zgodba
Marta (izmišljeno ime), 45, je dolga leta življenje prenašala nasilnega moža. Po rojstvu hčerke je težko našla zaposlitev, morda za mesec, dva, zato je bila tudi finančno odvisna od njega. Preden je srečala Dušana (izmišljeno ime), je bila samostojna, uspešna ženska, zadovoljna, privlačna v njeni nedostopnosti, zrela a obenem v dobri družbi otroško razigrana, bistra in odgovorna. Otroštvo ni imela lepo, kmalu se je zaposlila, ob delu končala fakulteto, varčevala in si kupila stanovanje. Dušan je bil prepričljiv, privlačen, vztrajen in moški, za katerega je mislila, da je resnično pravi. Pozoren, prijazen, ljubeč. Prodala je svoje stanovanje in najela kredit, da sta skupaj zaživela v večjem stanovanju. Dušan je prispeval majhen delež a je to ni motilo, saj sta se dogovorila, da ji bo pomagal pri odplačevanju kredita. Kmalu je Dušan pokazal svoj pravi obraz. Snel je masko prijaznega, ljubečega moža in že v prvih mesecih skupnega življenja pokazal svojo ljubosumnost, ki jo je spretno skrival. Prepovedal ji je stike s prijatelji, omejeval, bil psihično in fizično nasilen. A ne vedno. So bili dnevi, ko se je opravičeval, kupoval rože, obljubljal, da bo drugačen. Marta je naivno verjela, da bo drugače, zanosila, a bilo je vedno slabše. Po končani porodniški, brez redne zaposlitve, z odplačevanjem kredita, ki ga je morala odplačevati sama, je Dušan sedaj izvajal še ekonomsko nasilje. Odvisna od njega, je vztrajala s svojimi občutki krivde v podrejenosti, polna dvomov vase, ujeta v svet, ki mu ni bila kos in z odmevanjem starega pravila, da mora ženska vse potrpeti. Odnos in ukvarjanje s hčerko jo je ohranjalo in dalo vzpodbudo, da je vse to lažje preživela. Pogovori o občutkih, o nedopustnosti nasilja, nasploh o življenju, z Dušanom niso bili možni. Njegovo nasilno obnašanje se je samo stopnjevalo. Marta je končno našla pogum, vzela le hčerkine nujne stvari in se zatekla v Varno hišo. Na podlagi ocene ogroženosti Marte in njene hčerke, so jo pristojne službe zaščitile in ji z zagovorništvom pravic pomagale pri postopkih, ki jih je Marta pokrenila na policiji in Centru za socialno delo. Dušan je kljub prepovedi približevanja želel priti do Marte in hčerke, ni se odzival na vabila Policije in Centra za socialno delo, obenem pa je svojo okolico prepričeval, kako je on sam žrtev.

Marta je danes, po mnogih letih ločitve, že dolgo na svoji poti, kjer se uči opazovati svoja čustva in iskreno ter globoko raziskuje sebe. S pomočjo psihoterapije in dela na sebi je predelala stiske in težave, sposobna je prepoznati in izražati svoje želje, potrebe, postavlja meje v odnosu in prevzema odgovornost za svoje ravnanje. Živi v drugem kraju, kjer ima široko socialno mrežo in je zaposlena. Hčerka je srčna, odločna in uspešna mladostnica.

Z veliko takšnih in podobnih življenjskih zgodb se srečujem v svoji praksi. Če se ne srečujemo z njimi, se nam zdijo neverjetne, morda neresnične in le del neke statistike. Le kako lahko dovolijo nasilje in ne postavijo meje, zaščitijo otroka, sebe?

Ločitev in navezanost
Ločitev prinese tudi nove življenjske naloge, zato je predvsem pomembno, da razvijemo sposobnosti, s katerimi bomo znali najti novo pot, brez lažnih iluzij, pričakovanj v izpolnjenosti sebe kot neločljive polovice partnerja in nevarne navezanosti. Če bomo samo razmišljali o tem, da smo krivi za usodo partnerja in da se brez nas ne bo znašel, znašla, je res skrajni čas, da začnemo živeti drugače. Brez občutkov krivde za dejanja, ki niso naša, saj je vsak odgovoren zase. Če mislimo, da smo krivi za usodo partnerja po ločitvi, sami ne bomo zmogli osmisliti svoje poti in bomo vedno znova razočarani.

Kakšne odnose z drugimi bomo imeli, je odločilna predvsem kvaliteta odnosa, varna navezanost v otroštvu s svojim skrbnikom in kvaliteta odnosa starša, skrbnika med seboj. Pomembno je kakšen čustven stik se vzpostavi med otrokom in staršem, saj preko te vezi otrok gradi predstavo o sebi in o drugih. Začetnik teorije navezanosti, John Bolwby (1969), je ugotovil, da so zgodnji varni odnosi temelj varne navezanosti tudi v odraslosti. Stili navezanosti se prenašajo iz generacije v generacijo, odvisni od odnosa s starši in njihovih osebnostnih značilnosti ter stila navezanosti. V odrasli dobi imamo možnost, da lahko z novimi izkušnjami v partnerskem odnosu stil navezanosti ohranimo ali pa spremenimo, kar zahteva dosti notranje moči, vztrajnosti in potrpežljivosti a je edini pravi, če želimo živeti svobodneje. Na kratko bom opisala tipe stilov navezanosti ali kombinacije stilov v odraslosti:

1. Varen stil navezanosti – za partnerski odnos je značilna intimnost, spoštovanje, zaupanje, bližina. Osebe se v odnosih počutijo varne, ljubeče, se zanesejo nase in na druge, so povezani z drugimi a ohranjajo svojo individualnost. Težave v odnosu rešujejo konstruktivno, se znajo prilagajati. Delijo svoja čustva, misli in reakcije.
2. Anksiozno-ambivalenten (preokupiran) stil – v odnosu ti ljudje doživljajo čustvene vzpone in padce, ljubosumje, želijo si popolne bližine, pogosto dvomijo v partnerjevo ljubezen. V primeru, da v stiski ne dobijo (po njihovem mnenju) dovolj partnerske podpore, reagirajo z jezo, obenem pa jih je strah izraziti jezo, saj v njih zbudi strah pred izgubo pomembne osebe. Ti ljudje imajo nizko samopodobo in pozitivno vrednotenje drugih.
3. Odlklonilno-izogibajoč stil navezanosti – v odnosu do ljudi so osamljeni, kažejo sovražnost, so distancirani, na jezo reagirajo z lastno jezo. V primeru, da so odvisni od druge osebe izražajo še več jeze. Pomembno jim je, da se počutijo neodvisne in samozadostne in ne želijo, da so drugi odvisni od njih. Ne spuščajo se v resne zveze in zanikajo potrebo po bližini s partnerjem, kar pomeni majhno izražanje čustev, intimnosti in sebe. Prijateljstva temeljijo na vzajemnih interesih in zmanjšujejo pomembnost odnosov.
4. Plašljivo-izogibajoč stil navezanosti – ljudje s tem stilom navezanosti težko zaupajo drugim, v tesnih odnosih jim je neprijetno a si jih istočasno želijo. Težko zaupajo, so nesproščeni, ker se bojijo, da bodo prizadeti, če se jim bo kdo preveč približal. Doživljajo se kot nevredne ljubezni, druge pa doživljajo kot nevredne zaupanja. Značilnost teh oseb je čustvena odvisnost in ljubosumje. Ker so jih starši pogosto zavračali, imajo razvit negativni model sebe in drugega.

Čeprav se stil navezanosti začne že ob rojstvu in je potreba po navezanosti prisotna vsa obdobja, se lahko v odrasli dobi skozi daljši proces doživljanja sprejetosti, skozi odnos, ki ga vzpostavimo v psihoterapiji in ob ustreznem partnerju, ki je čustveno in stabilno odziven, tip navezanosti spremeni. Ker je ločitev izredno stresno obdobje a obenem možnost za osebno rast in spremembo, se mi zdi pomembno vedenje, da ima vsak od nas možnost kakovostnih, varnih in ljubečih odnosov. V praksi sem spoznala dosti Mart, ki so bile zmožne svoj pot osmisliti tudi po ločitvi. Z majhnimi a vztrajnimi koraki.

Mirjam Srebrnjak
Specializantka gestalt psihoterapjie Inštituta IGWien
19. 2. 2016
Literatura:
• Zlobec, C. (2015). Ljubezen – čudež duše in telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Bowlby, J. (1969). Attachment and Loss: Volume 1. Attachment. London. Penguin
Books.