PODOBA SREČE

PODOBA SREČE
Natisnjenih je ogromno knjig o sreči, obkroženi smo s samooklicanimi strokovnjaki za srečo in duhovnimi vodji, ki obljubljajo srečo na vsakem vogalu, reklame nas opozarjajo, da ob nakupu nekega izdelka postanemo srečni, prejemamo verižna elektronska sporočila, ki nam povedo, da bomo srečni le, če prejeto sporočilo posredujemo naprej točno določenemu številu ljudem…Sreča. Jo najdemo tu in v podobnih »navodilih«?
Podoba sreče seže daleč v zgodovino človeštva. Bistvo sreče je bilo za antične Grke v obvladovanju svoje usode. Grki so srečo imenovali »dobri dajmon« (eu-daimonia). Verjeli so, da je »dobri dajmon« odvisen tako od srečnega naključja kakor tudi od življenjskega sloga.
Kaj je sreča? S čim jo merimo? Od kod prihaja?
Dejavniki, ki nas osrečujejo, se iz obdobja v obdobja ne spreminjajo. Zadovoljstvo, umirjenost, ljubezen, ustvarjalno delo, zdravje, družina, prijatelji… Raziskave kažejo, da nismo prav nič bolj srečnejši kot mnogo let nazaj z razliko, da je vedno več depresivnih, tesnobnih, osamljenih, obupanih in samomorilnih ljudi.
Stari Grki so skrbeli za dušo in obvladanje samega sebe in verjeli so, da »dobrega dajmona« – srečo, vsakdo nosi v sebi kot notranjo značilnost in iz katerega izhaja njegova etična drža, karakter, vedenje. Vedeli so, da se sreče ne doseže zunaj sebe, z denarjem, ugledom, užitki, materialnem stanjem…in da je odločilni pogoj za srečo samouresničitev. Da to dosežemo, je potrebno uživati v dosegljivem brez želje po nemogočem.
Sreča je stanje, ki si ga vsak od nas želi doseči. Je trajen občutek globokega dobrega počutja, ki nas prevzame z zavedanjem, da ima naše življenje smisel in je izpolnjujoče. Dosegljiva je vsakomur ne glede na družbeni položaj, socialno stanje, izobrazbo. Polno sprejemanje samega sebe, to je sreča. Vsak dan hrepenimo po nemogočem, da bi dosegli srečo, katere model smo prejeli od zunaj in vedno smo razočarani. Moje dolgoletne izkušnje dela z ljudmi kažejo, da nekateri ob tem, ko niso sposobni doseči želenega stanja, pripisujejo neuspeh drugim ter dejavnikom, na katere nimamo vpliva, zunanjim dejavnikom in da si za hip olajšajo življenje, dopovedujejo sebi in drugim, da zoper okoliščine, ki so neodvisne od njih, ni mogoče nič storiti. Nepremišljeno gojenje želje, nezdružljive z osebnostnimi lastnostmi posameznika, slabo voljo in nesrečnost le poglobi, obenem pa se taka oseba niti ne zaveda, da s tem vpliva na druge, na družino, podjetje, družbo. Če je med izoblikovano željo in možnostmi za uresničitev te želje velik razkorak, lahko pride do tesnobe, depresije.
Vsak od nas se mora na sprijazniti, da stvari niso vedno takšne, kot mislimo, da bi morale biti, temveč takšne, kot so. Naša sposobnost za srečo je odvisna od sposobnosti biti v harmoniji s stvarnostjo takšno, kot je. To ne pomeni, da bi se morali odreči temu, da lahko stvari izboljšamo. Ključen je naš odnos do dogodka, stvari, ki ga doživljamo. Stvari nas ne naredijo srečnejše, temveč izboljšanje našega odnosa do stvari, ki so takšne kot so. Soočenje s stanjem, v katerem si, odgovorno ravnanje z zavedanjem in avtentičnostjo, je pot do sreče.
Različne raziskave so ugotovile štiri ključne trajne lastnosti srečnih ljudi, ne glede na padce v življenju:
1. dobro mnenje o sebi, zdrava samopodoba,
2. optimizem,
3. ekstravertnost – družabni, energični ljudje,
4. osebni nadzor – spoprijemljejo s stresnimi situacijami in živijo bolj srečno. Srečo občutijo tudi ljudje, ki pridobivajo občutek nadzora z učinkovitim upravljanjem lastnega časa.
Vedno imamo možnost izbire v kakšen kontekst se postavimo. V kontekst, ki je vir navdiha in ustvarjalnosti ali pa v kontekst, ki nas dela nemočne in depresivne. Ko sebe ločujemo od realnosti, se po nepotrebnem ločujemo od naše sreče. Na ta način nikdar ne živimo, le upamo, čakamo in se pripravljamo na čas, ko bomo srečni. A na ta način nikdar ne bomo.

Občutki nesrečnosti imajo celovite vzroke in funkcije. Nesrečnost je čustvo in ne sme veljati, da je treba čimprej odpraviti, kar pa ne pomeni, da mora biti nesrečni človek pasiven v svojem občutku nesreče. Antidepresivi lahko le zmanjšajo neprijetno občutje a ne prikličejo sreče. Tudi tu je psihoterapija eden pomembnejših načinov zdravljenja.

Kaj je sreča zame? Sreča je nekaj, ki je tu, ravno ko pišem, ko si pripravljam čaj, se sprehajam s partnerjem, opazujem trave, ki poplesujejo v vetru, se pogovarjam s hčerko, se dobim s prijatelji, berem knjigo, živim tu in zdaj, v tem trenutku in se veselim malih reči, ki mi osmislijo življenje.

Najdaljšo in najobširnejšo znanstveno raziskavo o sreči so si zastavili na Harvardu leta 1938. Raziskovali so, kaj nas ohranja srečne in zdrave, kaj vpliva na srečo, na kakovostno, zadovoljno življenje doma in v službi. Ameriški psihiater in profesor na Harvard Medical School, Robert J. Waldinger, je po 75 letih aktivne raziskave, predstavil ugotovitve in če mislite, da je sta to slava ali denar, se motite.
Srečne in zdrave nas ohranjajo dobri odnosi, je glavna ugotovitev raziskave. Waldinger pravi, da so ljudje, povezani z družino, prijatelji, skupnostjo, bolj srečni, zdravi in živijo dlje. Osamljeni ljudje so manj srečni, zdravje in delovanje možganov jim upade prej. A osamljeni smo lahko tudi če smo v partnerskem odnosu ali pa obdani s prijatelji, z množico ljudi. Za srečo in zdravje je pomembna kvaliteta naših bližnjih odnosov. Živeti v dobrem, toplem partnerskem odnosu, nudi varnost. Raziskava je pokazala, da so ljudje, ki so bili pri starosti 50 let v dobrih partnerskih odnosih, bili zelo zdravi, ko so dočakali 80. let. Dobri odnosi pa ne varujejo le naših teles, temveč tudi možgane. Varen partnerski odnos deluje zaščitno za osebi, ki sta v odnosu, saj se v stiski zaneseta drug na drugega. Spomin teh ljudi v starosti je bil oster, medtem ko ljudem, ki živijo v slabih partnerskih odnosih, zgodaj upade spomin. Dober partnerski odnos ne pomeni, da ni trenj in različnih mnenj. Pomembno je, da partnerja čutita, da lahko na primeren način izrazita svoje mnenje in se ne glede na drugačnost pogledov, zaneseta drug na drugega. Raziskava je pravzaprav le potrdila stare modrosti, da so dobri, kvalitetni odnosi dobri za naše počutje, zdravje. Ker smo naravnani, da želimo hitre rešitve, kar je ravno obratno od postopne graditve dobrega odnosa, se ženemo za občutkom, ki bo naša življenja naredila dobra in jih takšna tudi ohranila.
Kako vi vidite srečo? Je opoteča? Ste svoje sreče kovač?
Imate idejo kaj lahko naredite za kvalitetne odnose v družini, med prijatelji, v službi? Ste pomislili, da neka stara zamera lebdi nad vami in se zaradi tega ne počutite dobro? Kdaj se partnerja povabili na daljši sprehod in naredili nekaj skupnega za poživitev vajinega odnosa? Poklicali družinskega člana s katerim niste govorili že leta?
Ne potrebujete knjig za samopomoč, potrebujete dobre, srčne ljudi, prijatelje. Dobre, kvalitetne odnose. Sebe, da si dovolite spoznavati se. Takrat boste na srečo pripravljeni.

“Iznašli smo srečo,” bodo rekli zadnji ljudje in pomežiknili z očesom.
Nietzsche

Mirjam Srebrnjak
Specializantka gestalt psihoterapjie Inštituta IGWien